Igor Kragelj

portret, foto: Urban Cerjak

Na slovenski sceni je malokdo dosegel in prišel tako daleč kot Igor Kragelj - njegov, že več kot 10 let star, part iz videa Damage, je še vedno eden najboljših v Sloveniji. Kdo je Igor in kako mu je uspelo njegovo skejtanje popeljati na tako visok nivo, pa si preberite v tem intervjuju, ki je nastal že pred časom, a se je izgubil v vsakodnevnih obveznostih.


Kdaj, kje in zakaj si začel skejtati?
Začel sem skejtati malo pred 14. letom. V Vodicah, so bili storjeni moji prvi skejtarski koraki, posredno pa je za to kriv moj oče, ki me je 2 leti in pol pred tem navdušil za snowboardanje, ker mu je bil očitno privlačen ta takrat za slovenijo še dokaj novi pojav na naših smučiščih. Sprva mi je zgolj najel snowboard za dva dni, a navdušenje me ni toliko prijelo. Šele naslednjo smučarsko sezono, ko je nekako vztrajal, da mi kupi snowboard, sem začel kazati več entuziazma. Dokler nisem bil nekje sredi sezone že zelo navdušen nad snowboardanjem. No in ker čez poletje nisem imel kaj početi, sem hotel še skejt kot nek poletni nadomestek za snowboard. Za skejtanje sem se še hitreje navdušil in nekaj časa sta mi bila oba športa zelo pri srcu, dokler ni skejtanje iz različnih razlogov stopilo v ospredje in postalo moj glavni interes.

pole-jam bs melon, foto: Urban Cerjak

Baje si nekaj časa prebival v Kanadi - kako je bilo skejtati in živeti tam, v primerjavi s Slovenijo?
No če sem v prejšnjem vprašanju, povedal za moj 'pravi' začetek v skejtanju, bi lahko omenil, da je že pred tem v mojem 9. letu starosti v Kanadi nastopil 'nepravi' začetek - takorekoč začetek pred začetkom moje skejtarske poti, ko sem za kratko obdobje parih mesecev skejtal z otroškim skejtom. A ker sem bil takorekoč sam na skejtu, ker se noben od mojih prijateljev ni navdušil nad tem, sem skejtanje takrat dokaj hitro opustil. Tako da bi težko govoril kako je bilo skejtati tam, ker to še ni bilo pravo skejtanje. No glede življenja tam ni kaj dosti povedati, tam sem živel 3 leta - od mojega 8. do 11. leta starosti. Zabaval sem se morda še s kakšnimi drugimi športi kot npr. nogomet in košarka. Igrali smo tut kakšen baseball in football. Poleg tega bi lahko omenil, da imajo malo drugačen šolski sistem kot pri nas, a to ni kaj posebej zanimivo.

Koliko časa si preskejtal včasih in danes v Vodicah? Si vsak dan potoval skejtati kam drugam?
V Vodicah sem na začetku skejtal kar veliko. Imel sem družbo treh prijateljev, ki sem jih navdušil nad skejtanjem, in s katerimi smo skupaj ropotali na skejtih pred vodiško trgovino. Kaj kmalu (še v osnovni šoli) pa smo vsi skupaj začeli občasno hodit skejtat v Ljubljano pred Maximarket, kjer imajo mal boljše štenge kot v Vodicah. No ker pa so skozi leta vsi trije vedno manj skejtali in ker sem že začel hodit na srednjo šolo v Ljubljani, je bilo nekako samoumevno, da sem vedno več skejtal v Ljubljani, kjer sem tudi našel novo skejtarsko družbo. Občasno sem še vedno za kakšne pol urce ali urco vzel skejt v roke v Vodicah in skejtal sam, a večino časa na skejtu sem preživel v Ljubljani.

nollie, foto: Peter Fettich

Misliš, da si zaradi začetkov skejtanja v manjšem naselju bolj cenil možnosti, ki ti jih ponuja skejtanje v velikem mestu?
Ja, no ne vem. Ko sem prvič začel hodit v Ljubljano, je bilo to še zelo kmalu po tem, ko sem začel skejtati. Recimo nekje okrog 3 do 6 mesecev po tem, ko sem dobil svoj prvi (pravi) skejt. Tako da, ko sem prišel v Ljubljano, niti ni bilo kot da bi videl okoli sebe veliko več uporabnih skejt objektov. Takrat so bile tri štenge že veliko in ena stopnica za grindat zvrha dovolj. Res pa je, da je že to dvoje v meni sprožilo kar precej navdušenja. Šele mnogo kasneje sem doumel, koliko možnosti ti ponuja nek cankar, da o drugih skejt spotih, ki jih nudi mesto, sploh ne govorim.

Kdaj te je opazil prvi sponzor?
Moj prvi sponzor je bil Madness, če se temu sploh lahko reče sponzorstvo. Dobil sem nekaj popusta - 15-20%, nekaj takega. Opazil me je na nekem kontestu na metelkovi, ko sem delal nekaj podobnega benihani čez funbox. To je bilo po približno letu in pol skejtanja. No kakšne pol leta kasneje so mi ponudili malo več popusta pri Obsešnu, mislim da 50%, zaradi česar sem tudi prestopil. Šele kasneje po kakih treh letih in pol skejtanja sem si prislužil 'full' sponzorship pri Obsešnu. Kar pomeni, da mi ni bilo treba več plačevati za robo. No tu sem uporabil besedo 'prislužil', ker sem si na nek način to res prislužil, saj je takrat nastopil večji preskok v mojem skejtanju. Začel sem namreč skejtati večje raile. Ti raili so bili tudi moji prvi posnetki za Damage oz. za njegov trailer.

Že v prvem in drugem videu "Youngsters" si delal tehnično zahtevne trike kot je switch tre flip, hkrati pa se vrgel čez gepe in na rejle. Kako si našel motivacijo za nove trike? Je bila to bolj svetovna ali lokalna scena?
Nekaj časa sem bil zelo navdušen nad izredno tehničnimi triki. Bolj ko je bil trik zapleten, bolj všeč mi je bil. Šele nekoliko kasneje sem začel (spet) bolj ceniti nekoliko bolj 'enostavne' a nevarne trike. S tem sem si skozi svojo skejtarsko pot pridobil nekaj podlage tako v tehničnem kot v 'hammer style' skejtanju. In še vedno cenim oboje. Motivacija za trike pa je prihajala iz obeh koncev tako iz lokalne kot iz svetovne scene. Lokalna scena me je predvsem s svojo vsakodnevno prisotnostjo bodla in gnala naprej, da tudi sam poskušam podobne stvari kot drugi. A morda je bila še bolj ključna svetovna scena, katero sem stalno spremljal prek revij in videov. Zaradi nje sem bil tudi sposoben tistega preskoka, ki sem ga prej omenil. Pa ne da se je kaj novega zgodilo na svetovni sceni in da so vsi začeli skejtati raile. Nekako sem jaz na novo odkril ta način skejtanja, ki je bil že lep čas prisoten v svetovni sceni.

footplant, foto: Urban Cerjak

Kako pa si se začel učiti skejtati handrejle? V skejtparkih ali si našel kakega primernega na streetu?
Prvi rail navzdol, ki sem ga poskejtal, je bil v skejtparku na metelkovi. Prvi street rail, ki sem ga poskejtal pa je sledil malo zatem. Ta se je nahajal čez cesto od gimnazije Poljane, kamor sem hodil na srednjo šolo in ker sem pogosto imel priložnost si ogledovat skejt spote v bližini, je bil tudi ta rail pogosto ogledan. Bil je kratek štorast rail čez 5 stopnic. Zatem sem poskejtal rail čez 7 stopnic pri Massu, potem pa so že sledili večji raili. Ni bilo prav veliko treninga na railih preden sem se odločil za naskok večjih railov, bila je le visoka stopnja motivacije za to.

Kakšna pa je potem zgodba za Element Europe in pa Etnies preko Oli Buergina?
Sponzorship od Etniesa sem dobil, ko je Emil pokazal moj part iz Damagea Oliju Buerginu, ki je bil takrat še team manager za Sole-tech europe. Od Elementa pa malo kasneje, ko sem šel na skupno balkansko turnejo od Etniesa in Elementa. Dobil sem flow sponzorship od obeh. Poleg robe, ki so mi jo pošiljali me je Etnies peljal še na nekaj skate tourov po Italiji in po Balkanu. Oba sponzorja sem izgubil. Verjetno predvsem zato, ker nisem ohranjal rednih stikov z njimi, ker sem se takrat začel bolj posvečati šudiju filozofije.

Oli je še rekel, da dolgo spiš, pa čeprav ne ponočuješ...
Ja, res je. Nimam prav nobenega občutka za pravo mero, kar se tiče pravilnega bioritma. Nikoli nimam redne ure ob kateri bi šel spat. Vedno podaljšujem tisti čas ko naj bi šel spat. Pri tem se zaposlim ali z gledanjem kakšnega filma ali z brskanjem po internetu ali pa se učim, če je kak izpit posebej blizu.

Bi lahko priporočil kak dober film (neskejterski), ki si ga ogledal pred kratkim?
Pred kratkim sem si ogledal Shutter Island od Scorseseja. Glavni twist filma je sicer že star, saj so razne variacije tega twista že kar nekaj let v uporabi pri različnih holywoodskih filmih (raje ga ne povem, da ne pokvarim komu filma), kljub temu je film za moje pojme zelo dobro narejen in je vreden ogleda.

nollie bs flip, foto: Tomaž Šantl

"Damage" je bil prvi Obsešnov video in ti si imel zadnji part. Ta part je verjetno še dandanes eden najboljših, zato me zanima kako dolgo si snemal? Tudi izbira trikov se zdi precej premišljena, saj si pofural vse - tehniko in hendrejle, za povrh pa je bila montaža odlično usklajena s pesmijo...
V času snemanja Damage-a in še malo potem sem bil verjetno na vrhuncu svojih sposobnosti - kar se seveda odraža tudi v partu. Ko sem ga sestavljal, sem vedel, da hočem v njem prikazati neko mešanico tehničnega skejtanja in rail/gap skejtanja, saj sta mi bila ta načina pri srcu, kot sem že omenil. Part je torej bil do določene mere premišljen. Vedel sem tudi, kakšne trike si želim sfurat, čez koliko šteng ipd. Res pa je, da ne gre vedno vse tako kot si zamisliš, tako da se je bilo treba dostikrat prilagodit spotu, ali pa je prišlo do tega, da sem se spomnil nek nov trik, ki ga do takrat nisem imel v planu ipd. Pesem je bila moja izbira, montaža in odlični posnetki pa so delo Gorazda in Babnika. Snemanje filma je trajalo približno leto in pol.

Potem v "Listen to Srečna Mladina" pa si s triki nadaljeval pot iz "Damage", vendar pa je bilo noter tudi trikov, ki ti jih prej ne bi pripisali. Kako to, da si se usmeril tudi na bolj "odlskul" oziroma na bolj nenavadne trike?
V snemanju za Listen to Srečna Mladina sem želel nadaljevati svoj način skejtanja, a hkrati dodati nekaj novega. V tem času so na ameriški sceni začeli prihajati na dan novi zelo raznoliki načini skejtanja, saj so določeni ljudje opazili, da gre skejtanje preveč le v eno smer (tj. smer čim večji rail ali gap tem bolje) in so želeli pokazati na druge možne načine skejtanja. Tako so začeli izhajati filmi kot Man down od Tilt Mode Army. Mislim, da je bil ta premik potreben in da je skejtanju prinesel nov dah svežine. Tudi mene je ta novost navdahnila in težko bi se ji uprl, tudi če bi si želel. Če na tem mestu parafraziram T. S. Elliota, slavnega angleškega poeta, je tradicija nekaj, kar ne pade z neba, ampak si jo moraš priboriti. Edini način, da ustvariš nekaj novega je, da predrugačiš samo tradicijo. Začeti iz samega niča ni mogoče. Na ta način sem si tudi jaz priboril svojo tradicijo, ki je tako vključevala od tehničnega do gap/rail skejtanja, pa do nanovo pridobljene tradicije inovativnega skejtanja.
Nobenega od teh treh nisem želel zavreči, pri tem pa sem tudi želel dati nek svoj pečat tem načinom skejtanja in upam, da mi je to tudi uspelo. Res pa je, da sem dolgo časa menil, da je skejtanje, karkoli pač narediš na skejt-dilci, ne glede na to, kaj to je. To je bil dolgo časa tudi moj odgovor na vse možne izjave skejtarjev, da ta ali oni način skejtanja ni pravo skejtanje ipd. A zadnjič, ko sem na pendrekmagu videl klip, ko tip skejta na enem skejtu in dela handboard trike z drugim, sem ugotovil, da sem se motil, in da je bil moj prejšnji odgovor preveč liberalen. Zavedel sem se, da je tudi skejtanje zgolj družbena konvencija kot vsi športi, umetnost ipd. Zato je preveč preprosto, da bi zvedli definicijo skejtanja na trditev, da je to karkoli pač narediš na skejt dilci, ampak je definicija odvisna od tega kaj sama skejt-družba meni, da je skejtanje. No, pri tem mi pa tudi ni do tega, da se tega človeka, ki je handboardal na skejtu zasmehuje ipd. Dosti je, da rečemo: to ni več skejtanje, in ga zatem pač
pustimo biti. Verjetno se tudi sam zaveda, da to kar počne ni skejtanje in to pač počne zgolj v zabavo, ne pa da bi se s tem hotel uveljaviti ipd. S tem primerom sem želel le pokazati, da ima tudi inovacija svoje omejitve, ki pa jih ne opišemo pravilno, če le zatrdimo, da je edina omejitev to, da pri svojih inovacijah uporabiš skejt, ampak da so te omejitve strožje. Čeprav še vedno menim, da ima inovacija omejitve zgolj v določeni smeri, da v neki čisto drugi smeri inovacija dejansko nima meja.

drop, foto: Peter Fettich

Podobno je bilo potem v "To ni hec", kjer imaš pa že spet skoraj popolnoma nov način skejtanja... Take trike izbiraš zavestno ali se to dogaja bolj postopno in spontano?
Za To ni hec se pač ne morem čist strinjati s tabo, da je popolnoma nov način skejtanja v njem. Se mi zdi, da je To ni hec bolj nadaljevanje mojega prejšnjega načina skejtanja. Res pa je, da imam v njem mnogo manj railov in switch-stance skejtanja. Za raile lahko rečem le, da se že dolgo, predolgo nisem zapodil na kak ornk rail, kar pa je predvsem posledica tega, da nimam več toliko časa za skejtanje in da je brez vadbe skakanje po railih nevarna reč, po mojem celo bolj nevarna od skokov čez gape. Za switch-stance pa lahko rečem le, da to ni bilo v planu, ampak je tako pač naneslo. Predvsem zato, ker sem bil z glavo malo manj pri skejtanju in bolj pri faksu ter drugih rečeh, a tudi zato, ker smo dobili novega glavnega snemalca- Tomzija, pri katerem je snemanje potekalo bolj spontano. Moram povedat, da sta mi oba načina snemanja pri srcu- tako spontani kot s trdim planom in bi težko rekel, kateri mi je boljši.

bs lipslide, foto: Urban Cerjak

Pri komu ste snemali uvodni del za "To ni hec"?
Uvodni del za To ni hec smo snemali na vikendu fotografa Urbana Cerjaka v okolici Krškega. Pri njem smo bili vsaj 10-krat po več dni naenkrat, tako da je bil to kar konkreten projekt. Mislim, da sem jaz, od vseh nas, ki smo skejtali pri njem, še posebej užival, saj mi je bilo sestavljanje novih spotov po želji- kakor si jih pač zamisliš- zelo všeč. Tudi pink ponk mizca v njegovem skednju se mi je zelo prikupila.

Kako ti je uspelo dobiti nekaj trikov v Elementov "Rise up"? Nekaj trikov ima v njem samo nekaj flow radjerjev, Element pa jih je verjetno imel več kot to.
Pravzaprav ne vem kako je izbira flow rajderjev potekala pri njih. Jaz sem zgolj dobil e-mail od njihovega snemalca, Yvesa Marchona, v katerem mi je rekel, da mu lahko pošljem posnetke svojih trikov, če želim biti v filmu. Takrat je bil še Babnik snemalec za Obsešn, tako da sem se z njim zmenil, da Yvesu pošljem ves svoj novejši footage. Dva kadra ali tri pa je posnel Yves, ko smo bili na skupni turneji Elementa po Balkanu.

wallride melon, foto: Urban Cerjak

Vidim, da ogromno inspiracije dobiš preko skejterskih videov, katerih vloga pa se je v obdobju široko-pasovnega interneta spremenila. Kako sedaj iščeš klip oz. videe, ki bi si jih želel ogledati, ko je izbira neskončna in dostopna takorekoč kadarkoli?
Moram priznati, da nasploh gledam veliko manj skejt videov kot pred pojavom interneta. Morda je s širjenjem interneta in tudi zaradi rasti skejt industrije prišlo do preveč izbire v kvalitetni skejt produkciji. S tem je pri meni prišlo do zmanjšanega zanimanja za ogled tega materiala, saj si vedno rečem: " Kdo bo skušal dohitet vso to produkcijo? Rajši ne bom tega niti skušal narediti." Posledično gledam tako celo manj kot prej. Morda se zdi to paradoksno, a vendar to drži... no vsaj pri meni je tako. Je pa res tudi to, da imam veliko manj časa kot prej, saj poleg učenja skušam gledati več dobrih filmov in preživljati čas s svojim dekletom. Preostali prosti čas raje preživim na skejtu kot ob gledanju skejt filmov. Tako zadnje čase pogledam le še kakšen skejt part posameznega skejterja preko youtubea, niti ne nekega celotnega skejt filma. Torej kvaliteta skejt produkcije se je enormno povišala, izbire je vsaj desetkrat več, dostopnost je praktično instantna, celo bolj instantna od instant hrane ali fast
fooda, saj rabiš tam več časa za pripravo oz. da se pripelješ do restavracije kot pri dostopu do zaželjene internetne vsebine, a kvaliteta samega ogleda se je pri meni za desetkrat znižala.

Kako gledaš nazaj na svojo pot v skejtanju, se je odvila po tvojih pričakovanjih? Že kuješ kakšne načrte za naprej?
S svojo potjo v skejtanju sem dokaj zadovoljen. Res je, da sem imel na začetku višje cilje, a v nekem obdobju sem se odločil, da si želim probati tudi kaj drugega in bi sedaj lahko rekel, da mi ni žal za takšno izbiro. Je pa res, da si še vedno želim malo več časa za samo skejtanje. Edini cilj za prihodnost je, da bi še naprej snemal skejt parte.

nollie heelflip, foto: Urban Cerjak

Od kod pa odločitev za študij filozofije? Je študij kako vplival na tvoje dojemanje skejtanja?
Ne vem točno zakaj, a že v srednji šoli se mi je filozofija prikupila, tako da sem vedel, da če bom šel kaj naprej študirat bo to filozofija. Nekaj malega je res vplivala na moje dojemanje skejtanja, a moram priznati, da me povezava filozofija-skejtanje ne preokupira prav dosti. Napisal sem nek uvodnik za pendrek, kjer sem ju skušal povezati in nekaj malega tega, kar tu pišem zate. Lahko bi rekel, da je to več ali manj vse.

Kako se po vseh teh letih furanja gepov počuti tvoje telo?
Stanje mojega telesa je relativno ok. Kolena mi občasno rahlo pokajo, gležnji malo manj, ampak mislim da to ni nič hudega, glede na to da bi moje telo lahko veliko slabše končalo po tolikih letih skakanja. Veliko ljudi dobi mnogo hujše dolgoročne poškodbe, zaradi veliko manjših padcev, od tistih, ki sem jih doživel jaz, tako da bi rekel, da je sreča na moji strani.

Za konec pa še koga pozdravi...
Pozdrav vsem spozorjem, prijateljem in znancem.

wallie, foto: Urban Cerjak

Več fotografij Igorja Kraglja lahko najdete na straneh slovenskih fotografov:
- Urban Cerjak http://uc-photography.com/
- Peter Fettich http://fettich.blogspot.com/
- Tomaž Šantl http://theoriginalcopies.com/
- Jaka Babnik http://jakababnik.com/