Jaka Babnik

portret, foto Tomaž Šantl
Njegovo ime lahko povežemo z večino v Sloveniji objavljenih slik, najprej dolga leta v Pendreku in zadnja leta v Kontenjnerju. Poleg tega je glavni krivec za Obsešnova videa "Damage" in "Listen to Srečna Mladina" in je bil in je še vedno priča velikemu delu zgodovine slovenskega skejtanja. O vsem tem sem se pogovoril z Jako Babnikom.

Kdaj si prvič stopil na skejt in kako si se začel ukvarjat s skejt fotografijo?
Prvo profesionalno desko sem dobil spomladi ’91, Eric Dressen, “4 roses”, s fotografijo pa sem se resneje začel ukvarjati v drugem letniku srednje šole. 1996, če sem prav preštel.

Koliko časa imaš za skejt dandanes?
Najprej sem hotel odgovoriti, da kolikor si ga vzamem, ampak po tem, ko sem bolje razmislil, temu ni povsem tako. Zmeraj več je nekih obveznosti, tako da ne vem. Enkrat do dvakrat na teden.

Kako si začel sodelovati z revijo Pendrek?
Preden je pričel izhajati Pendrek, sem fotografiral za revijo Adrenalin, ampak to ni bilo ravno to. Z Emilom in Bojanom iz Obsessiona smo se poznali odkar so odprli trgovino na Trubarjevi in njuno povabilo, da bi začeli delati deskarski zvezek je nekako sovpadalo z mojim prenehanjem sodelovanja z Adrenalinom, tako da je bila prva številka sestavljena malo na horuk, z veliko mojega neobjavljenega materiala.

Danijel Todorovic, fs wallride


Kateri so razlogi, da Pendrek ni izhajal bolj pogosto?
Razlogov je več, in ko gledam na stvar takole za nazaj, bi sam izpostavil predvsem velik finančni zalogaj in pomanjkanje dovolj dobrih trikov/fotografij. Prav slednji je zrasel predvsem na mojem zelniku, ampak še vedno sem mnenja, da morajo triki in njihova upodobitev zadovoljiti določene kriterije, ki postopoma vodijo v dvigovanje nivoja skateboardinga. Ker fotografija flipa čez 6 stopnic v reviji na dolgi rok naredi več škode kot koristi za samo sceno. Ne bom trdil, da nam je to vedno uspevalo, ampak trudili smo se po najboljših močeh.

Si potem, ko je Pendrek zapustil Tibor Rep, poleg fotografskih obveznosti prevzel tudi uredniške?
Ja.

Zakaj pa si se odločil zapustiti Pendrek?
Pendrek sem pomagal ustvarjati od septembra 98 do junija 2006 (upam da se nisem zmotil), torej 13 številk. Čeprav ni to ne vem kako veliko število izdaj, pa to ne pomeni, da o Pendreku nisem razmišljal ves čas, pa četudi je potem tisto leto izšla samo ena številka.
In je preprosto napočil čas za spremembo. Hotel sem nekaj več, nekaj drugačnega, kar v okvirih Pendreka nisem mogel pričakovati in sem šel. No, v bistvu sva šla skupaj z Boštjanom Pavletičem, ki je oblikoval Pendrek od samega začetka.

Sedaj si urednik Kontejnerja, ki je prav tako zastonjska revija. Si začel ta projekt razvijati takoj po odhodu z Pendreka?
Moj najljubši medij je revija oz. neke podobne tiskane zadeve, tako da sva z Boštjanom vseskozi razmišljala o novih rešitvah, prelomih, vsebinah, a to ni bilo le na koncu najinega sodelovanja pri Pendreku, saj se človek vseskozi uči in številne ideje, ki so se porodile, so se realizirale tudi v Pendreku. Ampak preprosto sva hotela nekaj več, in smo šli naprej.

Koliko se tvoj vpliv čuti v Kontejnerju? Imaš kot urednik velik nadzor nad vrsto prispevkov in podobo revije?
Poleg tega, da sem odgovorni urednik Kontejnerja, sem tudi njegov 50% lastnik, in čeprav se to sliši ne vem kako bogato, je v realnosti slika taka, da sem za enkrat le 50% lastnik nastalih dolgov. In glede na to, da sem v ekipi jaz tisti, ki se giblje v sredinah, ki se ukvarjajo s temami, ki jih predstavljamo v reviji, je povsem logično, da je po večini moja odločitev koga od avtorjev povabimo k sodelovanju. Kar v našem primeru pomeni, da artista vprašam, če je za stvar, mu povem koliko strani bi mu dali, kakšen je format revije in kdaj je deadline, to, kar pa bo pripravil na “svojih straneh”, je odvisno izključno od njega samega.
Je pa res, da so določene stvari, kjer se ne počutim povsem poklicanega, da bi sodil o kvaliteti, kot je to recimo glasba, za kar imamo Jizah-a z RŠ-a.

Dean Gostimirovič, tail drop


S to revijo pokrivate precej drugačno področje, kot ga zajema Pendrek. Si kdaj želiš, da bi se vrnil k pretežno skejt/BMX prispevkom ali želiš tej novi mešani ciljni publiki predstaviti čim več zanimivih področij?
Če bi se še naprej hotel ukvarjati samo s skateboardingom, potem verjetno ne bi bilo potrebe, da bi zapustil Pendrek. So pa v Kontejnerju tudi izrazito skate/BMX prispevki. Če bi bila finančna slika nekoliko bolj rožnata, bi jih bilo verjetno več, ampak res je tudi to, da se vedno trudimo vsak tak segment izpiliti kar se da do potankosti. Kar pomeni, da so fotografije enotne, in če se le da, posnete na drugačen način oz. v drugačni tehniki, kot je bilo to v prejšnjem skate članku, da ima ta oseba tudi kaj za povedati, kar pomeni, da je na koncu prispevek zanimiv tudi za nekoga, ki ravno ne razume trika na sliki.

Zakaj si se znova odločil za zastonjsko revijo in ne plačljivo?
Ker so vsebine, ki jih Kontejner pokriva, še vedno marginalne in če hočemo doseči, da jih približamo širši publiki, je to edina pot. Poleg tega prodaja za seboj potegne še dodatne stroške distribucije, ki niso zanemarljivi, hkrati pa lahko na to odgovorim tudi z vprašanjem: »Koliko skaterjev poznaš, ki kupujejo skate revije oz. skate videe?«

Izid prve številke je bil za večino ljudi popolno presenečenje. Kako to, da ste se odločili imeti premiero revije na zabavi samo za povabljene?
Šele kasneje sem izvedel, da so nas imeli ljudje po določenih forumih po zobeh, češ da se gremo nek elitizem in ne vem kaj vse. Stvar je povsem preprosta. Za premierno predstavitev smo imeli dovolj denarja, da smo za simbolično vsoto najeli KUD France Prešern, da smo plačali SETT-u iz Osijeka glasbeni nastop, ter da smo ljudi »počastili« s par zastonjskimi pivi in vinom. In ker gre v KUD-a samo nekih 300 do 400 ljudi, je bilo treba vse skupaj nekako omejiti. Morali smo kar se da optimalno izkoristiti dane finančne zmožnosti in kapacitete kluba, vse to pa ni imelo nobene veze s tem, da si koga ne bi želeli imeti na zabavi.
Je pa zanimivo, da je skate publika, ki me pozna samo prek Pendreka in skate filmov, ki sem jih posnel, pričakovala, da bo Kontejner nov skateboard magazine.

Povej mi nekaj o projektu "Art of Asflat".
Asfalt je čista reakcija. Gre za projekt, ki je nastal po številnih pogovorih, ki sva jih imela s Sergejem Vutucem potem, ko sva se spoznala na razstavi v Osijeku, h kateremu sva povabila umetnike, katerim je ulica skupno mesto delovanja in izražanja, hkrati pa nam skate predstavlja tako medij za izražanje, kot tudi temo v naših delih.
Do sedaj smo imeli razstave v Studentskom cetru v Zagrebu, kjer smo ob pomoči Warehouse in lokalnih skaterjev zgradili tudi skulpturo/bowl, na Korčuli, v Hiši Kulture v Pivki in v Skateboard Museum-u v Stuttgartu, septembra pa se odpravljamo v Kölnu.

Igor Kragelj, wallie


Ali na vaše razstave hodijo pretežno skejterji ali ljubitelji umetnosti in kakšni so njihovi odzivi?
Kaj pa vem. Na področju Balkana bi rekel, da naša imena ljudje povezujejo predvsem s skateboardingom, pa je temu primerna tudi publika, čeprav so recimo v Zagrebu na razstavo prihajali tudi ljudje, ki spremljajo širšo umetniško sceno. Če pogledamo evropsko sceno, je le ta veliko širša od naše. Gre za seštevek skateboardinga kot same vožnje na skejtu in izvajanja trikov, iz katerega vse izhaja, ampak »sceno« sestavljajo tudi revije, funzini, videi, vse možne oblike izražanja, ki se jih skaterji lotevajo, pa naj bo to glasba, fotografija, slikarstvo, street art, itd.
Feedback je bil po mojem mnenju dober, čeprav si upam trditi, da je bil Asfalt bolje sprejeta v siršem evropskem okviru, kot pa v podalpju. Verjetno je temu tako prav zaradi širine, o kateri sem govoril v zgornjem odstavku.

Ali pri fotografijah rajši eksperimentiraš z tehniko slikanja (čas zaslonke, uporaba več flashov...) ali raje dlje časa iščeš kak izviren kot?
Mislim da pri fotografiji stvari niso črno/bele. Gre za seštevek vseh elementov po katerih me sprašuješ, ter še množice drugih. Sam bi rekel, da me žene želja po napredovanju. Kar pomeni, da imam pred sabo najprej cilj (v tem primeru čim boljša fotografija objekta, ki ga fotografiram), in da bi to dosegel, se poslužim vseh elementov, ki so mi v dani situaciji na razpolago.

Se ti zdi, da je digitalna fotografija že dohitela film?
Odvisno za katero področje. Kar se tiče dnevnega in revialnega tiska je kvaliteta dobra, ampak film je še vedno film. Ima nek svoj čar oz. žmoht. Sam osebno za določene stvari še vedno prisegam na film, čeprav je ta iz dneva v dan dražji, pa tudi njegov izbor je vedno manjši. Je pa tudi res, da imaš s filmom veliko več dela, na koncu pa fotografijo/negativ/pozitiv tako ali tako skeniraš in nekaj obdeluješ v Photoshopu.

Si svoje znanje o fotografiji in skejtanju želel kako vplesti v svoj študij?
No ja, skateboarding nima prav dosti zveze z zgodovino ali sociologijo kulture, smermi, ki sem jih študiral. Ampak hvala bogu, da so se moji mentorji strinjali, da bo končni izdelek bolši, če pišem o stvareh, ki me zanimajo. Tako sem na sociologiji diplomiral z naslovom »Rolka kot medij za spoznavanje urbanega prostora«, novembra pa bom na zgodovini diplomiral z naslovom »Zgodovina rolkanja na slovenskem (1980 - do danes)«.

Julien Viallet, stalefish


Kako dolgo ste snemali za Damage?
Trenutno, ko ti odgovarjam na ta vprašanja, sedim v baru na Hvaru, tako da ne morem točno preveriti, ampak takole iz glave, kako leto in pol.

Zakaj ga Obsešn ni prodajal, kot prodaja "Listen to Srečna Mladina"?
En razlog je v avtorskih pravicah za glasbo, in drugi…verjetno zato, ker smo se prepričali, da je vložek za izdelavo prevelik napram številu DVD-jev, ki bi jih na koncu prodali.

Kdaj se je porodila ideja o novem film in kako ste prišli do ideje, da bi Srečna Mladina napisala popolnoma novo glasbo za celoten film?
Ko smo slikali fotografije za intervju s Srečno mladino (mislim da je bilo to v Pendreku #10). Je šel cel bend, pa Emil (Kozamernik) in jaz v takratnega Birdlanda na pivo. In je beseda dala pivo, in pivo besedo…
Že prej sem se poigraval z idejo, da bi imeli v filmu samo žive posnetke komadov, ampak po parih rundah smo vse skupaj “upgrade-li”. Odlična poteza.

Kako je potekal ta proces pisanja glasbe za ta film? So člani benda dobili kake napotke kak tempo bo v določenem partu ali na kak način fura določen skejter?
Peter Dekleva, kitarist od Srečne, po večini pripravlja neke grobe aranžmaje za komade, potem pa vsak iz benda prinese k mizi še tisto svoje. Tako da so se vsi skaterji dobili z njim in smo so se samo malo pogovarjali, toliko, da je dobil občutek kakšni so fantje, kakšne je njihov značaj, kakšno muziko poslušajo, na koncu pa sem mu jaz samo malo sufliral, koliko naj bo približno dolg kak komad, za koga naj bo bol “nažigaški”, itd.
Moram reči, da je bilo med skejterji kar nekaj pomislekov. Še posebaj je bil skeptičen Kragelj, ampak mislim, da smo si danes, ko gledamo na stvar z neke časovne distance, enotni, da je bila to prava odločitev.

Je bilo to, da ste film dali v prodajo, velik zalogaj? Bi v prihodnosti želel posneti še kaj takega?
Finančno je bil največji zalogaj nedvomno najem studija, mix in master za soundtrack. Tisk ovitkov, CD-jev in DVD-jev je bil v primerjavi s tem skoraj da zanemarljiv. Takole iz glave, pod dva evra za en dvojni CD/DVD skupaj z ovitkom.
Kar pa se tiče snemanja, me snemanje klasičnega skejt filma ne zanima več. Sicer je v glavi neka končna podoba filma, ki bi me verjetno motivirala, ampak nisem povsem prepričan, če bi lahko ustvaril pogoje, da bi lahko nekaj takega realiziral. Ampak to ne toliko zaradi težav s financami, ampak zaradi tega, ker bi hotel, da imajo v filmu full part Marko Beranek, pa da bi Primož Jan končno posnel part s katerim bi bil zadovoljen, pa Tibor, Piđo, stara klapa, pa ekipa iz Postojne, pa mladci, pa ljudje, ki so včasih skejtali, ampak kaj, ko je pol teh ljudi že po službah, krediti, družine in otroci, tako da mislim da bo to ostala neka ideja, ki jo bomo na plan potegnili tam po petem pivu, ko se bomo spominjali starih dobrih časov in bomo pljuvali po sedanjosti.
Se pa z Deanom Gostimirovičem igrava z neko idejo in sva se celo že lotila nekega snemanja, ampak je za vse to težko najti čas in sredstva, ampak bomo videli. Nič ne bova obljubljala.

Tomaž Praunseis, no-comply pole jam


Je bilo lahko stopiti v stik z revijo Kingpin, za malo reklame ali radi objavljajo prispevke iz držav, ki niso pogosto v evropskih skejt revijah?
S Kingpinom sem sodeloval že od njihovega začetka, tako da so imeli preko fotografij nekakšen vpogled v dogajanje južno od Alp. Seveda revije zanimajo nove lokacije in nove scene, ampak jih potem, ko ta začetni val navdušenja mine, kaj hitro začne zanimat višji nivo skejtanja in če k temu dodamo še oglaševalce v njihovih revijah in dejstvo, da naši skejterji niso na nobenem od teh teamo-ov, pa zanimanje in število strani, ki ti jih namenijo, kaj hitro usahne. Ampak, če je gre za novico, ki je vredna objave oz. za izdelek vreden ogleda, ga običajno radi podpro.

Kakšni so bili odzivi na film?
Kaj pa vem. Po moji oceni dober. Najbolj jim je bil všeč drugače pristop k snemanju, neobičajni placi in do neke mere tudi inovativno skejtanje.

Kaj za skejterske videe pomeni izredna razširjenost videa na internetu (ne nujno legalno)?
To je zelo relativno. Moja predstava o tem, kaj je skate video, poleg samega videa, vključuje tudi neko pumpanje pred izidom, kar ustvari določena pričakovanja, nedvomno je potrebna tudi dostojna premierna predstavitev v kinu, pravi party in nenazadnje ličen končni izdelek, h kateremu se potem še nekaj mesecev rad vračam. Ampak ta predstava temelji na časih iz sredine devetdesetih, ko so bili skate videi zame sveti, ko sem jih znal na pamet… Danes imamo opraviti z nepregledno hiperprodukcijo, pri čemer internet pod vprašaj postavi smislenost, da bi se za sam video sploh zares potrudili. Več ali manj so važni samo triki, med tem ko je montaža, postprodukcija, itd. v drugem planu.

Kako pa bi ocenil to dostopnost do videov in video opreme na/za manjše skaterske scene, ki danes lahko »zacvetijo« v vsaki malo večji vasi?
Že tvoji navedki ob cvetenju povejo dovolj. Dostopnost do vsega tega bi morala biti pozitiven element, ki bi moral voditi k napredku, in na nek nači je temu tako, saj lahko danes praktično v vsaki vasi najdeš skaterje. Kar je nedvomno dobra stvar. Ampak redki so, ki naredijo korak naprej. Veliko je lokalnih herojev, ki so prvi na vasi, ampak v mestu in velemestu se stvari hitro spremenijo.
Me pa ob vsem tem fascinira sledeče. Dobri videi so odraz trenutno najboljšega svetovnega skejtanja, ogledalo kako se stvari streže in bi potem pričakoval, da se bo to gledanje tudi nekje poznalo. Če ne pri trikih pa vsaj pri samokritičnosti. In podobno je s snemanjem. Že že, da je lepo videti na kameri, kako ti nek trik uspe, ampak istočano ta posnetek razkrije tudi kakšen je tvoj stil, kako hitro se pripelješ v trik, kako ga izvedeš, ter kako se na koncu odpelješ. V principu, kako dober skater si. In navkljub vsej tej dostopnosti so slovenski videi in klipi na youtubu polni prestopanja in popravljanja.

Marko Jazbinšek se je v svojem intervjuju v eni izmed starih številk Pendreka čudil, kako da nove generacije skaterjev v Sloveniji skejtajo slabše od njihove, čeprav imajo boljše pogoje. Se ti zdi, da se nivo skejtanja v Sloveniji dviguje, ali pa tiste, ki dosežejo neko skatersko zrelost in velik potencial vedno odnesejo obveznosti “odraslih”?
In Markovo opažanje drži še danes. Poglej, ko sem jaz del počitnic poleti ’90 preživel pri bratrancu v Dragomerju, je imel Marko tam pred trgovino perfekten miniramp in na košarkaškem igrišču dva benka in še par objektov. In tip je ubijal. Ampak teh objektov mu ni zgradila občina. Šlo je za čisto željo in predanost. In v devetdesetih smo skejterji v Polju non-stop nekaj gradili. Pa naj si bo to miniramp pred Beranekovo hišo, skatepark na lokalnem igrišču, ki je smo ga nato hranili kar na domači ulici, itd. Gre za mentalno zvezo, za »drive«, ker če si nekaj želiš, boš to dosegel, ker iz pritoževanja oz. pametovanja ne bo nikoli nastal skate park ali dober skater, pa četudi mu pred nos položiš perfekten skatepark. Recimo, Igor Kragelj ni posnel verjetno najboljšega slovenskega video parta zaradi nikogar drugega, kot zaradi sebe oz. svojih vzgibov.
Tako da v splošnem bi lahko rekel da se obvladovanje trikov nekako dviguje, ampak spet je vprašanje s čim to primerjaš. Če je to preteklo skajtanje na teh prostorih, potem lahko to imenuješ tudi napredek. Ampak če na vse skupaj gledaš v evropskih okvirih, potem vidiš, da še vedno capljamo nekje v začelju, pri čemer so naši koraki bistveno manjši kot »njihovi«, kar pomeni, da se razlika še povečuje.
Osebno mislim, da »odrasle obveznosti« nikakor niso razlog za nerazvoj, saj le te nastopijo v poznih dvajsetih in so neizbežna, do takrat pa večina skaterjev že zdavnaj doživi svoj »vrh«. Problem je samo v tem, da zaradi njih fantje manj rolkajo in so posledično manj aktivni na sceni, kar pomeni, da mlajši izgubijo svoje lokalne vzornike, ki so že prehodili pot, ki se je sedaj lotevajo sami. To je, kod da bi imeli pred seboj odličen zdrav gozd, ki bi ga vsega posekali, ter nato čakali, da zraste nov. Premalo je grčastih bukovin.


Uroš Kovač, ollie v benk

Kakšne obveznosti si imel kot team manager za Obsešen v primerjavi z team managerji večjih podjetji?
Bistvena razlika je bila v tem, da sem bil poleg team managerja hkrati tudi fotograf in filmer, kar pri večjih podjetjih počnejo trije ljudje. Drugače pa se vse skupaj ni toliko razlikovalo od dela managerjev, ki jih poznam. Pač organizacija na vse strani, šofiranje, rezervacije prenočišč, klicanje lokalcev, da ti razkažejo spote, poskrbeti, da imajo vsi vso potrebno opremo, da se gre na vse bistvene conteste, itd., le da pri vsem tem nisem naokoli mahal s službeno kartico.

Kako lahko dobri slovenski skaterji pridejo do tujih flow sponzorstev?
Mislim da je najboljša pot tista klasična. Da skater najprej proba dobiti sponzorstvo svojega skateshopa in naj se tukaj ne ustavi. Naj hodi na večje domače conteste, in če je iz pravega testa, ga bo prej ko slej opazil nekdo iz Obsessiona, Madnessa ali iz kake od domačih skate firm. Sam sicer ne vem, kako stvarem strežejo pri the firmah in pri Madnessu, ampak pri Obsessionu imajo tisti najboljši odlične pogoje, tudi za evropske razmere. Ker da smo si na jasnem, popusti niso nobeno sponzorstvo. To prej spominja na razmerje đankija in dilerja.
In preko teh distribucij bodo slej ko prej posneli pravi video part v filmu, ki ga bodo distributerji zagotovo dali tudi firmam, ki jih zastopajo. Tako bo prvi kontakt vzpostavljen. Potem je veliko odvisno od skaterja samega, da vzdržuje ta kontakt, da še vedno napreduje, da se proba udeleževati raznih evropskih contestov, kjer poleg stika z najboljšimi skaterji vzpostavil tudi stik z evropskimi fotografi in filmerji. Tako bo spoznal, kakšna je dejansko scena, kdo je kdo, kaj je pomembno in kaj ne, in hitro mu bo postalo jasno, da je kvalitetno skejtanje nekaj samoumevnega in da razliko dela skaterjeva osebnost.