Tibor Rep

Ko sem začel skejtati, je bil TipChe gonilna sila Pendreka - v njem je imel ogromno prispevkov in slik. Tako sem ga globoko spoštoval, že dolgo preden sem ga videl v živo. Takrat je bil skoraj edini vir novosti v svetu skejtanja, a sem vesel, da je to bil prav on. Od tega je minilo že lepo število let, Tibor pa še vedno skejta in ustvarja...


Prihajaš iz Postojne, povej kaj o tamkajšnji skejt sceni?
Če bi mi takšno vprašanje postavil, ko sem šele začel skejtat, bi ti lahko odgovoril skoraj enako kot ti bom odgovoril danes. Skejtanje pri nas je street, čisti. Okolica jame še vedno ponuja odličen skate teren, z novimi pridobitvami tudi na drugi strani reke Pivke. Kar pa me najbolj veseli glede skejt scene v Postojni je dejstvo, da je najmlajši aktivni skejter star dvanajst let, najstarejši pa dvaintrideset. Široka generacijska paleta. Ker se bliža stota obletnica mestnih pravic je Postojna trenutno eno veliko gradbišče, torej lahko zraste še kakšen nov skate spot. Nekaj manjših spotov so novogradnje že prinesle. Skejtparka nimamo. Zato pač sami konstruiramo lesene skulpture v zapuščenih mestnih objektih. Trenutno smo na Pumpi.

Split 1999 foto: Babnik

Kaj je Boldriders?
Boldrider je fanzin, revija za ljubitelje rolkanja in kvačkanja, revija za starčke…, ki je namenjena neresnemu prebiranju in resnemu listanju ali obratno. Dva kosa kartona, šrauf z matico in nekaj fotokopiranih listov vmes, nič resnega. Sto izvodov za več kot sto ljudi, ki v en glas kričijo: »Ma vi niste resni!«.

Posneli ste zanimiv muvi "The Swiss Bowls Experience". Od kod ideja in bi ga sploh lahko primerjal s snemanjem običajnega skejt muvija?
Švica je država, ki sem jo največkrat obiskal in v katero se rad vračam. Ta film je utrip našega zadnjega kruzanja po Švici, kjer že nekaj let zapored skejtamo predvsem bowle. Ideja: kako v zadnjem trenutku rentat kombi, zbrat ekipo prijateljev in se odpravit na pot, dve uri posnetega materjala pa grobo narezat, postavit na timeline in podložit nekaj muzike v ozadje. Kamera je (v našem primeru sposojena – hvala Hiši kulture Pivka) orodje, ki se ga vsi dotaknejo in kukajo vanj - čim več različnih pogledov skozi objektiv. Ni pa to skate movie. Je dokument potovanja in skejtanja na dobrih skate terenih z dobrimi prijatelji. Pred desetimi leti, recimo, pa sem iz Švice prinesel šestintrideset fotk posnetih s KodakFun aparatom, kupljenim v Winterthurju.

Greenville, NC (ZDA) 2000 foto: Whichard

Kako si začel sodelovati s Pendrekom?
Tako, da sem imel intervju v prvi številki. V tistem času sem ravno dobil podporo Obsešna, torej začel furat za njih. Z izidom drugega Pendreka, leta 1999, se v njem pojavijo tudi moje pisarije.

Pendrekovi uvodniki so bili večinoma delo tvojih rok in so bili vedno zelo globoki. Kako si se spravljal k pisanju le-teh?
Uvodniki, ki sem jih pisal za Pendrek so bili odraz mojega takratnega pogleda na skejtanje, ki je danes v svojem bistvu podobno. Le ideali so se nekoliko spremenili. Takrat sem veliko več skejtal in razmišljal o skejtanju. Želja po boljših pogojih za skejtanje, manj rivalstva na tako malem prostoru, realnost sponzoriranja pri nas, razlika med kontesti v tujini in pri nas …, vse to so teme, ki so univerzalne in o katerih lahko razmišljamo vsi. Prevečkrat so bila ta razmišljanja kar utopična, sploh tista glede boljših pogojev (beri: skateboard parkov). 'Globina' uvodnikov pa je morda odražala moj tedaj izredno sanjaški mladostni naboj. »Mladost-ludost« bi rekla moja teta.

Ljubljana 2000 foto: Babnik

V Pendreku si spisal tudi članek o vašem obisku Los Angelesa. Potem si šel še za 3 mesece v zvezno državo North Carolina. Kakšna je bila ta izkušnja, si na sketjanje ali življenje potem gledal kako drugače?
Leto 2000. Super izkušnja. Vsak skejter bi moral, če le ima dovolj časa in nekaj denarja, obiskati rojstno deželo skejtanja. V Kaliforniji sem bil že enkrat pred tem, pri štirinajstih, na vzhodni obali pa prvič. Skejtanje in spoti so boljši na zahodu, kjer me je med mesti najbolj navdušil San Francisco, ljudje, seveda tisti s katerimi sem se družil, pa so bili bolj človeški in pristni na vzhodni strani. Me je pa Amerika spremenila v tem smislu, da sem na skejtanje začel gledati drugače. Predvsem na vzhodni obali smo veliko prepotovali, tudi z ljudmi, ki jih sploh nisem poznal. Bili so prijazni in gostoljubni. Skejtanje ni bilo na prvem mestu, temveč zgolj tista stvar, ki nas je povezala.

Na splošno si s skejtom veliko potoval po Evropi. Kaj, poleg trikov, bi se lahko slovenski skejterji še naučili od tujih scen?
Betoniranja.

Zakaj pa si prenehal pisati za Pendrek?
Kmalu po Damageu sem se vpisal na študij novinarstva in nisem več želel takšne vpetosti v domačo skejt sceno. Še vedno sodelujem s Pendrekom, le intervali mojih objav so daljši. Že dolgo nisem več del procesa nastajanja revije.

Ljubljana 2002 foto: Babnik

Menda ste bili ti, Piđo in Marko Beranek prvi Obsešnov team. Kako je sponzorstvo zgledalo takrat in kako približno se je potem razvijalo?
Kolikor vem je Obsešen tudi pred tem podpiral, predvsem ljubljanske skejterje. To so bili sicer večinoma popusti, ne pravo sponzorstvo. Tudi mi trije smo začeli s popusti, vsaj pri meni je bilo tako. Vsak skejter je imel svoj dogovor s sponzorjem, kar je včasih slabo. Vem, da sem se na začetku kar slabo počutil za vsak dek, ki sem ga dobil. Bolj kot skejt materiali pa so pomembna potovanja, ki jih krije sponzor (kombi, gorivo). Ta so vsekakor pomembnejši del skateboardinga in sem zanje svojemu nekdanjemu sponzorju tudi najbolj hvaležen. Več kot toliko pa od šop sponzorja ne moreš pričakovati.

Boldriderji ste izdali tudi prvo številko "skate zine"-a, svojega pa izdajajo tudi Dravograjčani. Zdi se, da še vedno dosti skejtaš in te zanimajo publikacije, ampak Pendrek je bil povsem nekaj drugega kot skate zine. Kaj te je pritegnilo pri skate zine-u?
Do sedaj sta izšli dve številki. Boldrider niti ni skate zine, vsaj sam ga ne bi tako opredelil. Je sicer res, da ga ustvarjamo skejterji, je pa tudi res, da v njem ne najdeš nekih opasnih skejt fotk. Bistvo fanzina predstavljajo predvsem minimalni oz. ničelni stroški izdelave, lokalna narava in majhna naklada. Najpomembnejši podatek pri tem fanzinu pa je, da je nastal v postonjski produkciji in je tako kot vsi dosedanji zvest čisti manipulaciji in predrkavanju - to je že nekakšen signature moment fanzinov v Postojni. Ima pa skejtersko motiviko in liriko.

Se ti zdi, da se tudi v Sloveniji razvija alternativna skejterska scena skejterjev, ki furajo bazene in krivine in ki jih bolj malo zanima dogajanje na svetovni skejt sceni in bi se samo radi zabavali na skejtu?
Ne bi rekel. Veliko skejterjev različnih generacij fura najrazličnejše terene in ne zdi se mi smiselno govoriti o nekih alternativnih scenah. Že tako je slovenska skate scena mikroskopska. Zanimivo je le to, da če se ne pojaviš na določenih prireditvah, nekako nisi del scene. To nekatere moti. Sam se s skejtanjem ukvarjam že tako dolgo, da bilo žalostno, če bi me to motilo. Je pa super, da se na kontestih pojavijo mladi upi in pokažejo, kaj so natrenirali. Da jim dvigne samozavest in posledično nivo skejtanja. Dogajanje na svetovni skejt sceni je zanimivo predvsem za specializirane medije, ki morajo redno poročati o imenih, ki trenutno tržejo gate. Ali kot skejter spremljaš vse te novice ali ne niti ni tako pomembno, če skejtaš v Sloveniji. Če pa veš kateri je zadnji amater, ki ga je sponzoriral Volcom … tudi okej. Kar se pa zabave na skejtu tiče, upam da jo je ostalo dovolj za vse. Nivo skejtanja na svetovni skejt sceni je tako nenormalno fenomenalen, da lahko v nasprotnem primeru hitro vržeš rolko v kot.

Postojna 2003 foto: Babnik

So sploh kaki pogoji za furanje takih krivin v Sloveniji?
Bazenov nimamo, bowla tudi ni (več) - torej v Sloveniji še vedno ni pogojev. So pa odlični tereni v vseh sosednjih državah, torej nekaj sto kilometrov severno, južno, vzhodno in zahodno. Betoniranja je v Evropi vedno več.

Si kdaj pofural kranjski bowl?
Ja. Je pa takrat to najbrž zgledalo kar porazno.

Si si za svoj part v Damage sam izbral pesem in zakaj?
Ja. Zato ker so mi fajn Mrtvi Kenediji, sploh ta komad.

Tvoj stil skejtanja je težko stlačiti v en koš - enkrat furaš nollie in switch tehnične trike, naslednji trik pa je že kaj bolj oldskul, od wallrajdov naprej. Od kdo vse črpaš inspiracijo za trike?
Nikoli nisem izpopolnil tehničnih trikov in switch skejtanja. Pretežno sem jih delal na flatu, v linijah. Sem imel pa druge trike in predvsem spote. Drugačni spoti so vedno super. Res je da jih lahko hitro zmanjka, ampak vedno se najde kaj novega. Ne vem, se mi zdi da govoriva o skejtanju, ki je že stvar moje preteklosti, starejših fotografij in video posnetkov. Tudi danes imam dneve, ko triki letijo sami od sebe. Večinoma pa je moje skejtanje bolj umirjeno, brez presežkov. Vsake toliko kak nov trik, da malo popestri mineštro, kot dobra začimba. Trenutno me najbolj inspirirajo triki, ki sem jih nekoč znal, vmes pozabil in jih potem pripeljal nazaj. Ko potegnem takšen trik iz naftalina je dan takoj lepši.

Koper 2005 foto: Fettich

Kako si se znašel v videu "Penzija"?
Ali me je povabil zraven. Nisem pa veliko snemal, kar se vidi v mojem partu. Še največ mi je uspelo posneti na zadnjem tripu v Dalmacijo. Kampanjski sindrom pač. Je bla pa Penzija ena velika zabava. Zdi se mi, da je sprostila domačo skejt scenjo.

Kaj se je zgodilo z No Escape Clothing Saše Merljaka?
http://www.noescapescreenprinting.com

Si študij novinarstva že končal? Kje bomo lahko sedaj brali tvoje prispevke?
Sem pri koncu. Drugače pa sem že od leta 2003 bolj osredotočen na televizijo kot na print. V letih 2003-2005 sem delal na lokalni televizijski postaji Studio Proteus v Postojni, kjer sem opravljal delo novinarja. Novinarsko delo, ki sem ga opravljal takrat sicer ni zahtevalo priprav tv prispevkov, ki so značilni za večje televizijske hiše, so pa bili prispevki raznoliki – segali so tako na področje lokalne politike, kulture, športa, mladinske kulture. Nato sem delal v mladinskem programu na Televiziji Slovenija. Sprva sem pripravljal terenske prispevke za oddajo Na Liniji, kasneje pa uvodne prispevke za oddajo Tekma. Za tem sem se prijavil na avdicijo informativnega programa ter se uvrstil v ožji izbor. Leto dni sem obiskoval različne govorne tečaje v izobraževalnem središču RTV. Ker me je delo v informativnem programu vedno manj zanimalo, priložnost pa se je ponudila šele v zadnjem obdobju našega izobraževanja, sem začel delati za TVSLO3, kjer sem pripravljal prispevke za oddaji Aktualno in Diagonale. Trenutno sem osredotočen na diplomo, kasneje pa sem bom najbrž vrnil na RTV. Bom videl kako se bodo stvari odvijale.

S punco pričakujeta naraščaj. Te je kaj strah, kakšna so tvoja pričakovanja glede družinskega življenja in skejtanja?
Čakava na zdravega fantka. Čutim veselje, negotovost, srečo, strah, ljubezen … zelo mešani občutki. Čisto normalno stanje pravijo tisti, ki so že bili na mojem mestu. Predvsem pa trenutno čutim njegov 'kick-box-ing' v mamin trebuh. Pričakujem spremembo v načinu življenja v smislu prevzemanja večje odgovornosti. Odgovornosti v smislu dolžnosti, ki ti jo starševstvo nalaga. Malo bitje ima pač vedno prednost. Drugače pa ne želim preveč dramatizirati s prihodom otroka. Še vedno bom počel stvari, ki so mi blizu in skejtanje je med temi stvarmi vedno favorit.

Postojna (KRASS R.I.P.) 2008 foto: Babnik